Zdaj že tradicionalni festival uličnega gledališča je letos potekal od 26.12.2011 do 30.12.2011 na Mesarskem mostu. Kljub neizmerni nefunkcionalnosti mostu je organizator (Gledališče Ane Monro) poskrbel za dobro počutje in varnost obiskovalcev in nastopajočih.
Pajkovka, katero je bilo možno videti na Ani Plameniti zgolj kot ognjeno inštalacijo, je tokrat dobila nove razsežnosti. Življenje in smrt v ognju smo pajkovki vdahnili različni ustvarjalci združeni v skupino Altera.
Sodelujoči:
Miranda Lukaniuk lipovšek: Kostumografija, gib
Marko Lipovšek: Kitara
Simon Klešnik: Kostumografija
Rok Capuder: Skulptura(pajkovka)
Slavko Trivković: Ognjeni efekti, gib
Ognjena inštalacija, ki je nastala v sodelovanju z oblikovalcem unikatnih kovanih in varjenih izdelkov Rokom Capudrom-Šlosart, je bila na ogled na festivalu ognjenih ambientov Ana Plamenita. Ob uspešnem sodelovanju je pričakovati, da se bo inštalacija kaj kmalu prelevila v ognjeno predstavo.
Sodelujoči:
Vsi trije so del združenja alternativnih ustvarjalcev ALTERA
Fire installation, which was created in collaboration with the designer of unique forged and welded products Rok Capuder- Šlosart, was on display at the festival of fire and light Ana Plamenita. At the successful cooperation is expected that installation will be soon turned into a fire performance.
VERONIKA
12. in 13. novembra 2010 , festival Ana Plamenita (Gledališče Ane Monro)
Je nadaljevanje projekta Veronika- Legenda v ognju, ki se je odvijal Kamniku. Gre za 6 metersko lutko ženske-kače (legenda kamniške grofice Veronike), ki jo manipulirajo trije animatorji. Lutka na koncu zagori v ponosu svoje grabežljivosti. Tokrat pa je kot uvod, na travniku pod Veroniko zagorela čarovniška ognjena slika spiral življenja in smrti, ki so jo pod vodstvom mogočne Vile Rogovile, priklicali trije podčarovniki. Celoten ritual je spremljal ritem pavk in prodoren glas Vile Rogovile.
Izvedba ognjenega spektakla je bila deležna 1. nagrade festivala Ane Plamenite.
12th and 13th November 2010, Ana Plamenita festival (Ana Monro Theatre)
Veronikas legend comes from Kamnik. She was a bit stingy countess turned into half snake half woman. In this show we made fire mandala and 6 meter long puppet of Veronika. Our work took first place for best fire performance on festival.
Avtor/author: Slavko Trivković
Izdelava lutke/Puppet: Slavko Trivković, Barbara Bulatovič (Bula), Simon Klešnik.
Animacija lutke/animation: Slavko Trivković, Barbara Bulatović, Dušan Teropšič
Vokal/vocal, Vila Rogovila: Rada Kikelj
Podčarovniki: Julija Zupan, Erika Borštnar, Žan Ivanjko,
Pavke/timpani: Janez Spruk
Ognjena risba po predlogi Julije Zupan
Članek iz Ane Glasnice:
foto: Tina Umer
Foto: Bojan Okorn
Slavko Trivković
Vila Rogovila: Rada Kikelj
Foto, Tina Umer:
Site-specific performance ovit v topel ambient živega ognja je izveden na stopnišču tovarne Rog, v okviru festivala Rogovila. Potekal je kot sprehod od pritličja do zgornjih nadstropij, na katerem si je publika v svojem lastnem ritmu ogledala žive inštalacije, ki so jo pričakale na poti. Vezni element vseh nastopajočih je bila neobdelana, mehka glina, ki jo je vsak uporabil na svojevrsten način. Občutki razigrane punčke, gomazečih kreatur, zazidanene trobentačice, glinenega žonglerja, zemljenega bitja, erotične kiparke, zasanjanega čarovnika in končne glineno-kitajske čajanke, so v obiskovalcih vzbujala različne tako pozitivne kot negativne senzacije. Tako nam je uspelo v prehodnem in neobdelanem prostoru pričarati pravcato pravljično vzdušje, ki je za trenutek obudilo življenje golemu, zaprašenemu stopnišču.
Site-specific performance wrapped in a warm atmosphere of live fire was performed on the staircase in abandoned factory Rog, during Rogovila festival . It ran like a walk from the ground floor to upper floors, where the audience had its own rhythm in experiencing live instalations. Meeting point of all the performers was raw, soft clay, which every performer used in a unique way. Feelings of playful girl, crawling creatures, built in wall trumpeter, clay jugglers, earthen creatures, erotic sculptor, meandering wizard and final clay-Chinese tea party were projected on audience. They experience both, positive and negative sensations, during the walk. So finally the old bare and dusty staircase was awaken.
Sodelujoči/performers: Slavko Trivković, Urška Ličef, Katjuša Kovačič, Rada Kikelj, Julija Zupan, Andrej Tomše, Aljaž Klemenčič, Thierno, Kristina Debenjak, Aleksander Kuzmič, Neža Dali, Eva Jakimoski, Tala Lumbar, Erika Borštnar
VIDEO: Sebastien Fraboulet-Čopko magicmarmelade
Slavko Trivković
Urška Ličef
Rada Kikelj
Eva Jakimoski, Julija Zupan
Tala Lumbar, Andrej Tomše, Thierno Diallo
Andrej Tomše, Thierno Diallo
Slavko Trivković
Slavko Trivković, Erika Borštnar
Slavko Trivković, Erika Borštnar
Neža Dali
Katjuša Kovačič, Kristina Debenjak, Aleksander Kuzmič
Katjuša Kovačič
Under professional surveillance of Jana Menger, Branko Potočan, Magdalena Reiter, Irena Tomažin and Sebastijan Horvat group Bitnamuun creates performance which is mixture of movement, voice, and unusual usage of everyday objects.
Produkcija skupine Bitnamuun (http://www.bitnamuun.si)
2010 Španski Borci, 2011 Španski Borci, 2011 TEST festival Zagreb.
Radio Študent 08.06.2010 (Zala Dobovšek)
Skupina BITNAMUUN je konec prejšnjega tedna v Španskih borcih predstavila svoj peti projekt, tako imenovani fizično-gledališki omnibus MIZA ZA 4. Enajsterico so tokrat mentorsko podprli Jana Menger, Branko Potočan, Magdalena Reiter, Irena Tomažin in Sebastijan Horvat. Ravno ta pisanost posameznih poetik pa je tudi razlog za skrajno večplasten končni produkt.
Miza za 4 (izvedba Matic Bobnar, Alja Bulič, Tanja Cirman, Katja Florjanc, Urša Kanjir, Bernarda Kristan, Tini Rozman, Ines Šimunić, Slavko Trivković, Andreja Vezovnik in Miha Vlaj), ki sicer formalno deluje kot notranje neprekinjena, enotna predstava, je v svoji strukturi izrazito prepletena z različnimi odrskimi jeziki in kot taka pogosto podčrtana z iracionalnim, polzavednim podtonom. Dogajanje, ki iz ene tehnike – s tem pa tudi poetike, pogosto zdrsi v drugo skoraj neopazno, največkrat skoz nekakšen rahlo zaznan asociacijski kanal, je v svoji celovitosti pravzaprav zelo kompleksna kompozicija. Razmerja med glasovnimi, gibalnimi, predmetnimi in plesnimi materiali so skorajda enakovredno razporejena in pa v različnih variacijah spajanja ustvarjajo izjemno živahno žanrsko mešanico.
Vsekakor je ena izmed opaznejših izvajalskih delovanj eksperimentiranje z glasom oziroma govorom, ki ga skupina tako v dinamične kot statične prizore vnaša v obliki premišljenega množičnega mrmranja in njegovega stopnjevanja, ki iz začetnega šepetanja preide v gromek zven, čigar vzrok in namen nista razpoznavno določena. To pa pogosto vodi v vzpostavljanje tesnobno-mrakobnih potez, ki nas sicer spremljajo vsakodnevno, a nikoli v tako izčiščeni formi. Izvajalci se v različnih intervalih poigravajo z izmišljenim jezikom, repeticijo besed, skratka vsakršnim zastranitvam utečenega verbalnega komuniciranja in njihovim potencialom za vznik bizarnega, komičnega oziroma grotesknega vzdušja.
Celostna lepljenka načrtno razrahljanega logičnega sistema odrskih akcij se sestavlja skozi kolektivni ples, kjer predvsem in najbolj opazno dominira funkcija naslovnih miz, vendar pa se poleg abstraktne gibalno-plesne govorice pojavljajo tudi prizori z docela razumljivim podtekstom, t. i. smiselnim dogajalnim lokom napetosti, torej realno zasnovo vzroka in posledice. V tovrstnih scenah se pričakovano toliko bolj konkretno zasnujejo karakterne poteze vlog, njihove medsebojne relacije, napetosti in konflikti, ki pa se že naslednji hip razblinejo. Včasih se tudi žal začuti primanjkljaj dokončne izpeljave.
Miza za 4 tako neprestano preskakuje iz ene discipline v drugo, iz abstrakcije v docela konkretno dejanje, prav pri slednjem pa je najbolj prisotna tudi kritičnost do sodobnega ustroja sveta oziroma (naše) civilizacije. Le-to zdaj bolj, drugič manj učinkovito parodirajo, jo največkrat naslikajo skozi karikirano »kolektivno« situacijo. Z različnimi komentatorskimi silnicami se »spotaknejo« ob vrvež bizarnih trendov modne industrije, protikadilskega zakona, patetične drže ponosnih tujih in domačih narod(njak)ov in puhlosti vsakdanjih obredov, kjer šteje predvsem izgled in bore malo namen ali vsebina.
Tokratna družbenokritična konotacija Bitnamuuna je zaradi gostote tehnik in številnih preskokov iz realističnih situacij v popolno abstrakcijo sicer manj neposredna in bolj mlačna v centralizaciji kakršne koli poante. Vsekakor pa so izvajalci pokazali širok razpon svojih telesnih zmožnosti in smisla za raznolikost avtorskih poetik. Ne glede na vse pa je v prvi vrsti še vedno najbolj viden in čuten prav njihov vedoželjen in radoživ skupinski duh – ki pa je to pot na nek način vseeno skrajno (racionalno) »neulovljiv«.
Mize je šla gledat Zala Dobovšek.
http://www.rtvslo.si/kultura/oder/fizicnogledaliski-omnibus-miza-za-4/231782
http://www.veza.sigledal.org/prispevki/drobtinica-la%C5%BEi-le%C5%BEi-na-mizi
foto: Sunčan Stone
Uprizoritvene umetnosti na srečo niso omejene zgolj na ravno ploskev gledaliških desk, ulic in trgov. Že od nekdaj posegajo tudi v vertikalo.
To, vedno zanimivo vertikalo začnem raziskovati z Manco Uršič, katera si je veščine vertikalnega plesa nabirala v šoli Performers House na Danskem.
Luckily performing arts arent limited just on a flat surface of stage, street or square. Ever since it’s trying to go up!
I started discovering the vertical with Manca Uršič, who gathered her skills of vertical dance in Performers House school in Denmark.
Viseče leteča situacija
Kamfest, 17.08.2011
Ideja in izvedba/ performers: Manca Uršič, Slavko Trivković
V sodelovanju s/ in collaboration with: KD Priden Možic
Slavko Trivković
rojen: 21.03.1983, Ljubljana
e-mail: slavkotrivkovic@gmail.com
Z gibom se prvič sreča leta 1997, ko začne obiskovati plesno šolo Mojce Horvat. Pod njenim (vojaški dril (-:) mentorstvom spoznava tehnike gledališkega plesa, predvsem Broadway theatre jazz-a. To znanje nadgrajuje na delavnicah pri bivši Mojčini učiteljici Judy Ann Bassing. V isti plesni šoli obiskuje delavnice klasičnega baleta pod mentorstvom Claudie Sovre in pa tudi sodobnejših plesnih tehnik z mentorjem Igorjem Sviderskim. Udeležuje se plesnih nastopov po Sloveniji in Evropi ter raznih TV snemanj (Podelitev Ježkovih nagrad,…)
Vidnejši projekti v katerih kot plesalec sodeluje Z Mojco H.:
Od leta 2007 do 2009 obiskuje in zaključi šolanje na ŠUGLI (Šola Uličnega Gledališča) v organizaciji gledališča Ane Monro. Tu se spozna z veščinami potrebnimi za ulično ustvarjanje: cirkuške in akrobatske spretnosti, manipulacija objektov, improvizacija in igra, scenaristika, kostumografija, gib in igra na ulici,… Šolanje poteka v obliki modulov, kjer sodeluje z različnimi mentorji: Ravil in Natalija Sultanova, Barbara Bulatović-Bula, Goro Osojnik, Matjaž Madjar, Andrej rozman-Roza, Gorazd Žilavec, Sebastjam Starič, Damir Leventić,Borut Cajnko, Meta Sever, Zlatko Kaučič, Craig Weston, Vincent de Lavenere, skupina Mimbre,…
Med Šolanjem nastane več uličnih predstav:
Leta 2010 se pridruži fizično-gledališki skupini Bitnamuun, kjer obiskuje delavnice s priznanimi slovenskimi in tujimi plesalci: Jana Menger, Branko Potočan, Dušan Teropšič, Katja Legin, Luke Dunne, Nina Fajdiga, Magdalena Reiter, Rosana Hribar, Leja Jurišič, Gregor Luštek,…
Pod mentorstvom Branka Potočana, Irene Tomažin, Magdalene Reiter, Sebastjana Horvata ter Jane Menger skupina soustvari predstavo:
Leta 2009 pristopi k skupini Cirkus Kansky.
Skupina Kansky je skupina mladih slovenskih ustvarjalcev, ki ima dinamični značaj, kar pomeni, da njeni bazni člani, delujejo kot samostojni umetniki na različnih področjih, ki se ob vsaki priložnostno združijo. Ob vsakem projektu pa stremijo k sodelovanju z raznolikimi mladimi ustvarjalci iz Slovenije in mednarodnega prostora.
Dela:
Med odkrivanjem raznih oblik uprizoritvenih umetnosti ga ob gibu še posebej pritegneta ogenj in lutke, tako da ustvari svoj prvi avtorski projekt: Ognjeno-lutkovni spektakl:
Čez leto dni pa sledi še nadaljevanje:
Kot navdušenec nad ognjem pristopi k avdio vizualnemu eksperimentu v produkciji KD Priden Možic, kjer poskrbi za ognjene ambiente:
Še vedno v produkciji KDPM-ja se eksperiment s pomočjo skupine Altera prelevi v spektakl, zopet poskrbi za ognjene ambiente:
Pod mentorstvom Mance Uršič prične spoznavati radosti vertikalnega plesa (raziskovanje giba s pomočjo alpinistične opreme in navpičnih sten). Skupaj ustvarita performans: